Moram priznati, da sem bil tudi sam precej žalosten, ko me je poklical oče in mi povedal, da je pri njem, bila odkrita sladkorna bolezen, za katero je bil presenečen, da jo ima. Povedal mi je preko telefona, tako da se nisva mogla preveč pogovarjati. Rekel sem mu, da se bom danes po službi oglasil pri njem, da skupaj pogledava izvid.
Ko sem prišel do njega, sem ga videl, kako je žalosten. Hotel sem ga potolažiti, pa enostavno ni bil pravi čas. Neprestano je govoril, da je zanj sladkorna bolezen grozna. Prejšnje leto je šel v penzijo, komaj je čakal na to, da mu zjutraj ne bo treba zgodaj vstajati, da bo lahko v miru pojedel svoj najboljši zajtrk in da bo lahko čez dan kaj spekel. Oboževal je sladice, ki si jih je pripravil sam.
Prej, ko je še delal, ni pekel čisto nič, sedaj pa povprečno dvakrat na teden speče kaj sladkega. Seveda mu je zdaj izvid sladkorna bolezen porušil vse to. Zavedal se je, koliko stvari bo moral spremeniti, če bo hotel poskrbeti za svoje zdravje. Ta dan sem se težko pogovarjal z njim, ker je bil preveč žalosten. Enostavno mu ni bilo do pogovora, tako sem raje vzel v roke izvid in si ga pogledal. Ja, bila je sladkorna bolezen in moral se bo s tem sprijazniti slej ko prej.
Pustil sem ga, da je bil malo sam in šel sem v dnevno sobo delat še nekatere stvari za službo. No, po določenem času pa je prišel do mene in se začel pogovarjati, kako bo on sedaj moral živeti. Videl sem, da ni točno vedel, kaj sladkorna bolezen točno je, tako sem mu lepo razložil, ga potolažil, da bo vse v redu in da naj se ne obremenjuje toliko, kajti sladkorna bolezen pri starejših je kar pogosta bolezen.