Nekaj let nazaj sem se odločila, da bom preizkusila hipnozo za odvajanje od kajenja. In prav res mi je uspelo. Danes sem prav hvaležna za to, da sem to naredila zase, saj je športanje mnogo bolj prijetno sedaj, ko imam več kondicije. Najbolj se mi to pozna pri tem, ko grem na kolo in si izberem daljšo pot. Recimo tam okoli šestdeset kilometrov in ko ima takšna pot še veliko klancev. Ko sem še kadila je bil to zalo zahteven podvig, ki sem ga komaj izpeljala. Danes pa je takšna pot pravi užitek in prav komaj čakam vedno, da imam čas za kaj takega. Iskreno se to dogaja komaj kakšno leto, ko sem pridobila primerno kondicijo po dolgoletnem kajenju.
Na začetku ni bilo vedno enostavno. Kljub temu da je bil moj življenjski slog bolj zdrav, je moja kondicija nihala. Včasih je bila dobra, včasih pa še vedno ne. V rednici nikoli nisem vedela ali mi po pot s kolesom, ki sem jo izbrala prijetna ali pa mučna. Ta loterija je bila precej nevšečna, ampak sem vseeno nadaljevala. Še dobo, da sem jo nadaljevala, da sem danes tukaj, kjer sem. Kolesarjenje je nekaj, kar še bolj obožujem in ne samo, ko se vozim po ravnini, ampak tudi, ko se vozim, po klancih navzgor. Priznam, da za ta del dolgo nisem bila prepričana, da mi bo všeč, saj sem vedno to doživljala kakor neskončno mučenje, ki se ni končalo. Pa še vsi klanci so delovali, kot da se vmes podaljšujejo. Res so se vlekli v neskončnost, ko sem v najlažji prestavi sopihala do vrha klanca. Danes sem pa končno lahko izjemno vesela, da lahko vse to prekolesarim z nasmeškom na obrazu in ne le to. Še uživam v tem, ko kolesarim v klanec.