Ne bom pozabila, ko sem enkrat čisto pozabila, da sem jaz vedno zadolžena za slikanje in sem se lepo prepustila večeru, drugi dan pa so me klicali, kdaj bom naredila razvijanje fotografij, da bi radi čimprej videli slike, ki sem jih naredila.

Takrat sem ga pošteno polomila in to mi je bila šola, to pa se je zgodilo zato, ker nikoli ni nihče rekel, ti pa si danes zadolžena za slikanje, ampak so to vsi pričakovali, jaz pa tega nisem jemala tako resno in tisti večer nisem slikala. Nekaj slik se je nabralo od drugih, ampak to ni bilo to. Sedaj to vem, sedaj vem, da moram jaz slikati in narediti razvijanje fotografij, ker nihče drug tega ne bo naredil. Ko vse to naredim, pa so potem vsi tako srečni, ko jim pošljem ali prinesem slike.

Tokrat pa je bilo malo drugače, ker sem imela rojstni dan sama. Ker nisem hotela biti brez slik, sem prosila sestrično, če lahko poskrbi za slike, za razvijanje fotografij pa bom že jaz poskrbela. Tako sem vedela, da bom slike imela, kajti če ne bi rekla sestrični, nisem bila prepričana, da bi imela kaj slik, ker so vsi bili navajeni da slikam jaz. Sama se nerada slikam, a pri rojstnih dnevih je tako, da enostavno nekaj slik je. Najraje sama naredim razvijanje slik in potem vidim, kakšna sem na slikah, še sama ne vem zakaj se tako obremenjujem z tem, takšna kot se sem.

Sedaj sem ugotovila tudi, da mi je pravzaprav slikanje in razvijanje fotografij postalo všeč, ker mi vsi na zabavah dajo mir, nihče potem ne slika mene. Jaz si le želim čim več zabav, to človek potrebuje in kar mi je pri naši veliki družini všeč je ravno to, da smo povezani in naše zabave so vedno nore, to se vidi tudi, ko jaz naredim razvijanje fotografij in se potem skupaj smejimo.